piše: Ante Nikša Bilić
avtor fotografij: Damir Fabijanić
Post-socialistična mesta se delijo v dve kategoriji: tista, ki imajo praznine med starimi mestnimi središči in novimi, odtujenimi naselji z zvenečim urbanističnim načrtovanjem in raztrgano arhitekturo, ter tista, kjer se predmestna struktura zažira v zgodovinsko tkivo. Prav slednji slog zaznamuje Novo mesto. Ta naselja, načrtovana po katastrskih načrtih, nedvomno poudarjajo agrarni značaj. Gradbene parcele so dolge in ozke. Zato menim, da bo teorija urbanega združevanja zemljišč služila kot osnova za prihodnje prostorske načrte, razbremenjene teže birokratskih ostankov »svinčenega urbanizma«. Ta uvod je le režirana usmeritev za branje hiše v Novem mestu, ki sta jo zasnovala arhitekta Miculinić in Leva.
Ob soočenju z danimi katastrskimi razmerami, obkroženimi z neizrazito realnostjo nikoli dokončane gradnje, sta arhitekta enakovredno oblikovala celotno parcelo. Razgrnila sta nekakšno urbano preprogo, povezano z razmerjem med grajenim in negrajenim, kjer mehke trate in podolgovato kamnito tlakovanje poudarjajo arhitekturno telo vhodnega portika, same hiše in gospodarskega objekta, pri čemer sta uporabila nekakšno inverzijo tlorisa.
Gospodarski objekt je vrezan v hribovit del parcele, njegovo telo pa tako postane oporni zid za zunanjo dnevno sobo. Z vkopanostjo v teren in zeleno streho se vpiše nova geometrija krajine, vsebina objekta (garaža, shramba, vinska klet in prostor za druženje) pa predstavlja funkcionalni dejavnik vkopanega dvorišča.
Inverzijo tlorisa lahko beremo na dva načina. Hiša je umiknjena in ne obrnjena proti ulici, kar omogoča oblikovanje zunanje in notranje dnevne sobe, zaščitene pred prometno ulico. V sodobni arhitekturi poznamo primere »belih čarobnih škatel«, obdanih z zidovi in intimnim atrijem. Ta hiša reciklira percepcije militantnega modernizma in abstraktno branje podeželske arhitekture (cel spekter avtohtonih tlorisnih postavitev in zunanjih hodnikov). Tak odnos do dediščine je razviden skozi podolgovat portik, razmerje med njim in dvoriščem, gospodarskim objektom ter krajino. Podeželje v svojem prvinskem stanju je vedno povezano z inteligentnim funkcionalnim prepletom. Takšno branje samo po sebi ni nujno pejorativno.
Tloris te pritlične stavbe lahko z vidika funkcije, oblikovanja in strukture razdelimo na tri enote. Ta delitev se kaže na glavni fasadi. Celota je povezana z enotnim parterjem na nivoju terena, ki izhaja iz ideje zunanje preproge.
Širok vhodni hodnik zaznamuje rdeč monolit (brezhibno poliran v ogledalo), ki služi kot zaslon za garderobo in gospodarski prostor ter razdeli hišo na dva dela. Spalnice so obrnjene proti ulici in zasnovane kot ločeni prostori, ki predstavljajo protipol odprtosti in zračnosti dnevnega prostora.
Bivalni del, sestavljen iz kuhinje, jedilnice in dnevne sobe, je enoten prostor, popolnoma zastekljen proti dvoriščnemu portiku. Elementi (ki jih ne bi imenoval pohištvo) so razporejeni subtraktivno glede na ovoj hiše, kamin pa postane steber hiše, skulptura in hkrati uporabni znak. Njegova prosta postavitev nasproti steklenim stenam to poudarja in nakazuje svobodno zasnovo bivalnega prostora. Ustvarjalna prisotnost arhitekta pri oblikovanju pohištvenih elementov (miza iz poliranega nerjavečega jekla, vitrine, kuhinja) poudarja kompaktnost ustvarjalnega procesa od ideje do končne realizacije.
Teza, da se v arhitekturi individualnih hiš skozi čas spreminjajo funkcionalna razporeditev (glede na življenjski standard), oblikovanje in način gradnje, se lahko uporabi za to golo poročilo o stanovanjski arhitekturi v južni Sloveniji (Dolenjska). S svojo merilnostjo, detajli, razmerjem med grajenim in negrajenim se ta hiša paradoksalno sooča z realnostjo in predstavlja neposreden odziv na megalomanijo, ki pogosto zaznamuje arhitekturo tranzicije.
