Paviljon na pomolu Karoline Riječke s svojim habitom in geometrijo opredeljuje vso bivalentnost prostora. Ali pomol pripada pristanišču ali infrastrukturi mesta? Je pomol morska ali kopenska dobrina? Če pomol pripada pristanišču, je pod nadzorom pristaniške kapitanije. Pristaniške kapitanije imajo svoja pravila in administracijo, podedovale pa so tudi sredozemsko površnost.
Arhitektura paviljona se torej navezuje na pravila pristanišča. Paviljon je pločevinasti zabojnik z dimenzijami 10 x 25 metrov, prerezan po daljših straneh, varen, sestavljen v ladjedelnici in prislonjen ob pomol. Služi pristanišču in se s svojim korpusom ujema z vlačilci, dvigali, tankerji, hangarji in s celim kupom kovinskih oblik pristanišča.
Če paviljona ne gledamo z morske strani, ampak ga pojmujemo kot element reške rive, skrita misel o zabojniku ali škatli izgubi pomen. Zabojnik je kovinski portal. Znak, da z rive stopamo na pomol. Dvojna interpretacija prostora je začetni prag razbiranja poenostavljene oblike paviljona, zoženega do meja abstraktnosti ter kodiranega s stopnjevanjem materiala in oblike. Oblika izhaja iz mreže mesta in vloge svetlobe. Tukaj je težko govoriti o pročelju v klasičnem pomenu. Pročelje je tako streha kot bočni pogled, streha pa je pročelje, bočno spuščeno do parterja pomola.
Zasteklenim stenam na severni strani paviljona je zaradi uporabnosti dodana lesena obloga, s katero je obložena celotna notranja koža paviljona.
Notranjost paviljona je funkcionalno sestavljena trideleno kot bistro, javno stranišče in turistična agencija, oblikovno pa je obravnavana z materialom, ki nakazuje ladijsko podpalubje. Temen les in brušeni aluminij sta meja celotnega interierja in eksterierja. Bočni prerezi ali “lizene” so edini oblikovni elementi v funkciji dnevne in nočne svetlobe, ki se ujemajo z anahronizmom, z anahronističnim pojmovanjem oblikovanja, naslonjenim na ritmiko razčlenjenega pročelja po eni strani in z geometrijo turbin po drugi strani, kar daje volumnu lastnosti stroja.
Ne glede na to, v kolikšni meri bi abstrahirali obliko in konstrukcijo, slednja vedno znova izstopa iz prostora. Da prostor paviljona sodi prav sem, diskretno poudarja odnos med “glavnim vhodom” z rive in “izhodom” proti ploščadi pomola (oziroma terasi bistroja).
Sverre Fehn bi rekel: “Da bi objekt živel, mora odkriti svoj prostor. Biser v predalu nima nikoli čarobnosti bisera na koži.”
