Revija Arhitektov Bilten
številka 151-152 junij 2001
tekst: Andrej Hrausky
Pojem parlamenta je v slovenskem zgodovinskem spominu relativno nov. Pravzaprav se pojavi šele po drugi svetovni vojni, natančneje, s Plečnikovim načrtom za stavbo parlamenta na ljubljanskem gradu leta 1947. Arhitekt je nameraval obstoječi grajski kompleks kar podreti in na njegovem mestu postaviti mogočno osmerekotno stavbo. Vendar so še isto leto razpisali natečaj za gradnjo skupščine, ki naj bi stala v Tivoliju. Projekt Edvarda Ravnikarja, ki je prejel drugo nagrado (prve niso podelili), je že zdavnaj tonil v pozabo, še danes pa slovi Plečnikov predlog kot mejnik v razvoju slovenski parlament arhitektura.
Mojster se je natečaja udeležil šele po prihodu kulturnega ministra Ferda Kozaka, ki si je prizadeval premagati povojno apatijo. Plečnik je sodeloval izven konkurence, saj je stavbo postavil na drugo lokacijo, ob Tivoljski bajer. Parlament so po več kot desetih letih (1958–60) zgradili po načrtih Vinka Glanza, a Plečnikov načrt ostaja v kolektivnem spominu. Njegov stolpič, dvorana z dvanajstimi kolosalnimi oboki in simbolna fontana pod dvorano pripovedujejo o arhitektovi ideji "katedrale demokracije".
Dvorana parlamenta je okrogla, sedeži pa razporejeni v ortogonalnih vrstah. Krožna oblika je edina, ki teoretično omogoča popolno enakovrednost vseh točk. Središče dvorane simbolizira center narodovega odločanja, poslanci pa so razporejeni okoli njega kot nekdanji očanci pod lipo. Tlak iz granita označuje simbolno središče, ob katerem stoji govorniški pult za predsednika države in goste.
Sedeži so razvrščeni v treh ali štirih vrstah. Na severni strani so sedeži predsedstva parlamenta in vlade, južni del pa zasedajo poslanci. Namesto 90 jih je 120, kar nakazuje politične apetite po dodatnih službah. Za hrbti predsedstva se dviga kamnit zid z državnim grbom, ki še vedno išče svojo oblikovno identiteto.
Nova notranjost dvorane je svetlejša in prostornejša. Uporabljeni so naravni materiali, jasne oblike in premišljena zasnova. Poslanci sedijo na usnjenih foteljih z avtomatskim mehanizmom, na mizah pa imajo elektronske pripomočke za identifikacijo, glasovanje in prevajanje. Kljub funkcionalnosti nekateri pogrešajo klasične govorniške nastope in udobje starih stolov.
Arhitekti so prenovili tudi dve avli. Spodnja vsebuje spomeniško zaščiteno fresko s socrealistično tematiko, ki je zahtevala prilagoditve. Zidovi so obloženi s kamnom in češnjevim lesom, sedežne garniture pa so preprosto oblikovane. Zgornja avla izkorišča zenitalno svetlobo, stenska obloga iz lipiškega kamna pa s štokanimi brazdami daje prostoru eleganco.
Prenova velike dvorane parlamenta je bila zahtevna naloga. Kljub dvomom o manj znanem arhitekturnem timu je Sonja Miculinić s sodelavci dokazala, da je sodobna slovenski parlament arhitektura lahko hkrati funkcionalna, simbolna in estetsko dovršena.
